Adam Wiedemann

Na klopi leži časopis Zares je moker
Je moker Spet šport Temno S trudom
berem zaporedne izraze Izraze besede
Nekogaršnje besede ki jih nihče ne bo želel brati
Utrudilo se je srce poje smrtno bolan Umrl je
Utrudilo se je Strinja se z rešitvami
nevredno srca Nekogaršnje srce bo Kmalu
enako Ogabno mokro Jaz pa sklonjen nadenj
samo berem Čeprav je že bel dan
in mimoidoči si me ogledujejo s smehom
Krakov, 7.1.1992

iz poljščine prevedla Petra Tomažin

Rafal je imel prav: telefoni na Podgorju niso za nikamor
in svet se je spet skrčil: zdaj je peška rozin,
med katerimi izbiram najboljše. In ali je to tako zagotovo,
da bo nastopilo kaj več? Ali je to sploh mogoče?
Nič več ne more biti od tega, kar je. Ta trenutek,
ki se mi zdi kvečejmu obljuba
Nečesa, mora komu drugemu zadostovati za Vse.
In mogoče se noben telefon ne pusti ogoljufati,
nikoli, toliko, da se ne da verjeti.
23.3.1992

iz poljščine prevedla Petra Tomažin

ne posmehuj se mi, kjer se konča svet
tam se začenja Novo življenje, nihče
več ne zaupa smrti, nikomur več
ni treba zaupati, to, kar govorimo
je že zelo staro, Novo življenje
je tudi vedno starejše, vsakokrat
se boljše konča
Krakov, maj 1991

iz poljščine prevedla Petra Tomažin

Vsi smo vse preveč vljudni Če bi
bili manj manj bi naredili krivic
Kar naprej samo manj in manj Zakaj te je tako malo?
Za nekaj sem ti vendarle hvaležen Za mojo
nepazljivost
Hecam se (preveč gostov
je na tej zabavi)
Ne morem se več zbuditi To je že preteklost
Prozorna Poglej nanjo Ali me vidiš?
Sedim pod mizo in poslušam Pod pogradom
je luža črnila Poglej: sinji sem
Nikomur ne da se opravičiti ničesar spomniti
nikogar ne da se opazovati Drget spreletava
Živimo Ne da se skriti
Nekdo je bil tako vljuden
Krakov, 21.4.1995

iz poljščine prevedla Petra Tomažin

kljub jagodam,
kljub mlečkom. Ribniki tonejo
pod vodno lečo, preleta jata
malih, rumenih metuljev. Škoda
besed. Življenje je tako lepo.
Prosim, razmislite o tem. Prosim,
pišite, da je prešel (to ni čisto
res) v lepše življenje in sveti mu
Gospod kljub dežju (pomanjšano
to tako izgleda), kljub vžigalnikom.
Krakov, 17.9.1996

iz poljščine prevedla Petra Tomažin

Postalo je hladno Toplo srajco je treba vzeti iz omare
S toplo ljubeznijo zaobjeti strasti, ki trepetajo
za svojo avtonomijo S toplo debelo omako
napolniti prazno cerkev telesa S toplim Brahmsem ušesa
Povsod je ostro ivje Ampak s telesom na perjanici
Z ljubeznijo v srcu in celo s potrebo po
Bogu, ki je izjemoma lahko poimenovana Bog
se lahko gre in lovi mesto v tem mrzlem trenutku
Zdaj sedim v temi obdani z ljudmi
udarci pesmi zidu Nenadoma vidim
Jabolko ki je ostalo (v omari) v žepu jesenskega plašča
: kaj narediti da bi ne pozabil Da bi tam ne zgnilo
Krakov, 19.1.1994

iz poljščine prevedla Petra Tomažin

Zelo rad držim noge na pisalnem stroju.
Ni pomembno, kako to počnem, zdaj se mi ne ljubi vam tega razlagati;
mehak dotik teh vseh malih tipk miri
moj, na drugem koncu telesa obešen, um - nekako kot ropot
kolovrata, ki je vzpostavljal nekakšen red v možganih
- seveda fiktivne - Marjete. No tako, lahko sem le
Faust, ampak o tem mogoče kasneje. Torej ti pišeš z nogami
te svoje pesmi? Ja, pišem jih z nogami. Pišem jih
z ritjo. Moja rit je velika umetnica, kot je večkrat govorila
prepričana parlamentaristka. Moja vranica je zaprta
v trebuhu. Od zjutraj sem neprespana. Kako dolgo
nisem napisala nič v tem jeziku. Nič v nikogaršnjih ustih.
Krakov, 28. aprila 1994

iz poljščine prevedla Petra Tomažin

Danes sem videl kako je ženska v avtu
povozila neumno žensko zaradi neumnega psa
ki je bila povožena dobesedno zaradi njega
bliskovito je preletela nekaj metrov
s hrbtom na zemljo bila je debela pes
se je takoj pustil ujeti hčerki ki je kričala mama
Tako se ljudem dogajajo nesreče po neumnosti
ki pač ni greh čeprav je bil lahko pes
star in gluh ona pa ga je imela
zares že dolgo najrajši na svetu
Nepomembna razumna pravila razmišljanje s smehom
o tem kaj je najvažnejše zdaj v danem trenutku
nič me ne boli ampak že čez trenutek
bom zvedel da je že zdaj ali pa prav zdaj
To je vendar očitno ni ga torej tečem
zginja mi spred oči tečem kričim to še lahko
naredim da bo vrača se moj krik vrača k meni
tečem ko se verjetno on v mislih meče name
trga z mene obleko je to veter? Jesen je že
Dežuje Štejem zvezde na mokrem asfaltu
Krakov, 9.9.1996

iz poljščine prevedla Petra Tomažin

spet je vojna spet so pesmi o vojni in celo
sanja se mi vojna tako da skoraj že vem kako je to
izginile so mi škarje ta preklemani miłosz
je včeraj odpiral vino vedno je tako zadostuje
trenutek moje nepozornosti in tako jih zdaj ni na nobenem
od petih ali šestih mest kjer ponavadi so
prižigam cigareto toliko rakotvornih stvari počnem
fantje pojejo dona nobis pacem kmalu
si bom verjetno začel zavzeto gristi nohte
Krakov, 26.11.1994

iz poljščine prevedla Petra Tomažin