Andrej Brvar

Ko se dvigne iz valov rjuh, se dvigne tudi sladkasti duh

po mladi ženski. Zunaj, v peristilu, sapica razpira vrtnice

in smola se kot méd poceja po češarkih. Bosa stopa po

opečnih tlakovcih v obliki satja in spotoma odtrga grólico

z muškatno žoltih grozdov, razsutih po orehih, jabolkih in

slivah, sinjih od meglice. Ne, ne zavije v atrij z zagrnjenim

impluvijem, ampak séde k lepotilni mizici, da ji bela krat-

ka tunika, na rokavcih speta s fibulami, zleze po napetih

stegnih gor. Zglajêni bron okroglega zrcala kaže, kako z

desnico sega v skrinjico z zatičem, kako po njej brklja iz

kota v kot, kako povleče ven ogrlico iz modrih in moza-

ičnih, s pozlato okrašenih jagod iz stekla in gagata, kako

so levi, desni konec cingljajočega nakita hkrati nese čez ra-

mena, pod črno grivo skódranih, spuščenih las, in zdaj ...

zdaj tam spodaj spenjaš konec s koncem, združuješ ju v

celoto, da se ti povsem enaka hribčka privzdigujeta z ro-

bidnicama na vršičkih, da molíš naprej zaobljena komolca

z jamicama v laktnih sklepih, da napol razkrivaš, napol

zakrivaš bledo, vlažno, v pregibih puhasto intimnost paz-

duh ... Ah, ta kretnja ... ta ena sama, hipna kretnja ...

Kaj je spričo nje preteklost? Kaj sedanjost? Kaj prihodnjih

časov nezadržni beg?

Adijo, prasketajoči pomladni ognji in črni zemljevidi

požganih trav, ki so pognojile travnik za potokom; adijo, poln

jerbas pasjih mladičev, ki jih je gospodar sredi marca prine-

sel na sonce, da je rjavo mežikalo in se nerodno prevračalo;

adijo, aprilsko nebo, modro kot encijan, in brezkončne črede

majskih oblakov, gnange od južnika z napetimi lici; adijo, ne-

nadni, orjaški kumulus, ki je nekega popoldneva kot sanjska

ladja zdrsel po strešnem slemenu; adijo, mirno zasidrani nočni

oblaki, polni mesečine nad zvezdno globino, in v junijskem

mraku kresnice - kresnice, ki so se dvigale iz kopriv in ja-

smina in se mi zgubljale v krošnji kot v pravljici; adijo, ne-

mirni osvežujoči, po daljavah dišeči veter, ki mi je omogočal

spregovoriti vsakokrat, ko je zavel in spožil tóliko dogaja-

nja naenkràt; adijo, tisti julijski dež po dolgem, razžarjenem

dnevu, pravzaprav le šumenje dežja, od daleć, od sosednje

vasi, dežja, ki smo ga nestrpno pričakovali, on pa, gizdalin

lesketavi, ni in ni hôtel priškropiti tudi k nam; adijo, vino-

grad na kolcih, ki črtkano prekrivajo hrbet nasprotnega hri-

ba, adijo, zeleni oboki sklonjenih trt, ovešenih z grozdi, ko si

se avgusta medili v sončnih brezvetrjih; adijo, daljni bukovi

gozdovi na levi, oktobra prevlečeni z bakrom, in vonj izabele

izza ograje; gospodinja s predpasnikom in pikčasto ruto, adi-

jo - vsako jutro je s cekarjem šla čez dvorišče, za njo pa je

stopicljal petêlin; adijo, črna pasja mrcina v vozlasto zame-

štranem kožuhu in mačka na kupu jajčnorumenih buč in buč-

mani mali, kričavi, z bosimi nogami v travi od jutra do pozne-

ga večera - oprijemali so se mi vej in jih potresali, jaz pa sem

jim trosil svoje sadeže, ovite v zelene, po jodu dišeče lupine ...

Zdaj vem: sam čudež, se nisem zavedal, da sem tudi živel sre-

di čudeža. Zdaj vem ... zdaj, ko mi je veter potrgal vse liste

od zgoraj navzdol in jih raztresel tam spodaj. Tam spodaj po-

kljajo v blatu kot kraste ... in mraz ... kako me grizlja, kako

gloje v golo ožilje ... Sokovi ne krožijo več ... Ne čutim več

vrhnjih, najtanjših vej ... Strašna, nepremabljiva utrujenost

povsod ... Zaspati ... zaspati ... o zadnja sladkost ...

Bil je mož, ki je pospravljal klet ženinega dedka in našel na

eni izmed polic 12 steklenic njegovega domačega žganja.

Žena mu je naročila, naj žganje zlije stran, in tako se je

mož sistematično spravil na delo. Potegnil je zamašek iz

prve steklenice in vsebino zlil v korito, samo en kozarček

pa je natočil zase in ga spil. Potem je odprel drugo stekleni-

co in storil enako - spet je popil samo en kozarček, saj ga 

je zanimalo, ali se je stari res spoznal na žganjekuho. Spo-

znal se je. Nato je radovedni mož odmašil tretjo stekelnico

in jo spraznil kot prejšnji dve, pred tem p je spil še en 

kozarček, da bi preveril kakovost žganja. Bilo je odlično.

Enako se je zgodilo s četrto steklenico - kozarček zase, vse

drugo v korito. In tako je zagnani mož potegnil steklenico

tudi iz naslednjega korita, spil en zamašek, preostalo pa

zlil v kozarček. Ne, nič več ga ni moglo odvrniti od dela.

Zdaj je potegnil korito iz naslednjega kozarčka, si natočil

steklenico iz zamaška, zlil kozarček v preostalo steklenico

in spil korito, ki je vse bolj dišalo in grelo, in tako dalje

in tako naprej, dokler ni spraznil zaloge do konca. Potem

je z eno roko ustavil hišo, z drugo pa preštel steklenice, 

zamaške, korita in kozarčke in jih naštel vsega skupaj 29.

Ko se je hiša spet privrtela mimo, jih je še ênkrat preštel in

nazadnje je imel vso hišo v eni steklenici, ki jo je spil. Prav

trapasto se je počutil, ker ni mogel gor po stopnicah, da bi

ženi čestital za dedka, ki je kuhal táko žganje. "Ampak to

bom storil takoj," si je obljubil, "ko se bodo stopnice spet

privrtele mimo."

       Spijmo, prijateljčki, spijmo kozarčke do dna

                      in si jih znova zalijmo;

          kmalu, prekmalu bo bridka ura prišla,

                         zdaj se veselimo!

Mogoče so čelistove oči videle drugo svetovno vojno, mogoče

ga je zasulo ob napadu kettenbomb, mogoče so ga izgnali, v

živinskem vagonu, brez vode, mogoče mobilizirali, poslali v

Calais ali Oostende, kjer je prvič videl morje; mogoče so fago-

tista po vojni aretirali, ga zaprli zaradi navdušenja nad rusko

glasbo, mogoče je od blizu spoznal Goli otok ali Sremsko Mi-

trovico, mogoče ni zdržal, mogoče je ovajal in pretepal sojet-

nike, da zdaj ponoči kriči in se zbuja, ves prepoten; mogoče

je prvi violonistki umrl sn, edinec, nenadoma, v petem razre-

du osemletke, mogoče sta se kmalu potem z možem razšla in

je taka, totalno na tleh, naênkrat odkrila Boga; mogoče klari-

netista skrbi rana koncu jezika, rana, ki se ne celi, ampak

raste in večkrat krvavi; mogoče se pozavnist spet duši kot ri-

ba na suhem, mogoče se mu življenje spet kaže kot maškara-

da, ki jo je treba čimprej končati; mogoče je flavtistka nora

na kontrabasista, mogoče jo kontrabasist zavrača, ker ljubi

harfistko z dolgimi, tenkimi prsti; mogoče ima tipanist ro-

jstni dan in je židane volje; mogoče je violist še pred uro

našeškal otroka, ne da bi bil pravzaprav vedel zakaj; mogoče

se je saksofonist še pred uro prepiral z ženo zaradi finančnih

zadev, mogoče tudi hornist s svojo, ker je tečna, kadar je

je srečna, in oboist s svojo, ker misli, da bo imela urejeno tudi

življenje, če bo imela urejeno stanovanje ... Kakorkoli že:

zdaj so tu, zbrani v orkester, pripravljeni, da se posodijo svo-

jim glasbilom, da nas z njihovo pomočjo dvignejo s sedežev,

nas iztrgajo iz zemeljske težnosti, iz zakovanosti v tukaj in

zdaj, in nas, osvobojene, v jadrnem letu ponesejo gor, ven in

čez - čez, v Beethovnovo Tretjo, imenovano Eroica.

Z enakomernimi zamahi plavutk sem se počasi, kot bi se zbu-

jal iz sanj, dvigal ob strmi skalnati obali, skoz zelenkasto

modrino, ki je počasi zmanjševala pritisk, vse bolj nemirna,

vse bolj svetla, vse bolj topla. Malo pod živosrebrno blešča-

vo sem jo zagledal. Imeti jo, imeti! me je popadla nenada,

nepremagljiva želja. Počivala je pred razpoko, sredi ovalne-

ga stekla maske, nenavadno velika v svojem temno zelenem,

bolj širokem kot dolgem košu, in si s škarjami trebila zobce.

Imeti jo, imeti! Pokazati jo drugim! Zgrabil sem skalnati

okrušek, začel sem tolči po trdi, spredaj malo zaokroženi

lupini, opletala je s škarjami, jih iztezala v obrambi, razpirala

klešče, skušala je zadenjsko zapavati v razpoko, se rešiti,

zbežati, ampak udarci so jo zmeraj znova z nezmanjšanim

besom dohitevali, dokler se ni iz zmede muljastega oblačka

skotalila v globino, v oblačku pa so se vrtinčile odtrgane

hodilke in desne, močnejše škarje, in klešče na njihovem kon-

cu so se še zmeraj odpirale in zapirale, odpirale in zapirale ...

Tistega dne si nisem upal več v morje. Veter je vse bolj

naraščal in valovi so vse bolj bučali, vse bolj renčali, renčali

in razkrivali dolge, koničaste, pošastno bele zobe.

Stopa spredaj - gimnastična legenda: zlati medalji v mno-

goboju in na drogu na VIII. olimpijskih igrah v Parizu 1924;

zlata medalja na krogih in bronasta v mnogoboju na IX.

olimpijskih igrah v Amsterdamu 1928; srebrna medalja na

krogih na XI. olimpijskih igrah v Berlinu 1936 ... Stopa

spredaj z dolgim, prožnim korakom, vzravnan, v svojem 101.

letu, stopa, a se spet sunkovito ozre na desno. In zdaj na le-

vo. In spet na desno. In obstane. In se scela zasuče nazaj. In

zdaj spet naprej. In spet obstane. In se zagleda čez levo, čez

desno ramo. In spet obstane ... Zakaj? - "Veste," odgovori

počasi in išče besede, "z nenadnimi obrati skušam preseneti-

ti samega sebe ... izskočiti iz svoje stárosti ... iz navajenosti ...

samoumevnosti ... ravnodušnosti ... in spet zagledati to belo

plavajočo ptico z dolgim vratom, to žalostno drevo, ki nama-

ka veje v vodi, tistega repatega štirinožca tam, kot bi jih za-

gledal prvič ... v vsej njihovi razvidnosti ... z odprtimi usti

od popolnega začudenja ... Saj se mi redko posreči ... Ampak

kadar se, so to nepozabni trenutki ... najlepši ... najsrečnej-

ši ... do vrha polni najgloblje hvaležnosti ..." Obmolkne, a 

ko opazi, da sem mu opazil roso v drobnih, nenadno pordelih

očeh, se zdrzne in reče kot v opravičilo: "Ta veter ... Se že

oglaša jesen ..."