1
Na svoje mesto stopim kot lačen volk,
ne zaradi budnosti, ampak zaradi spanja.
Tukaj je tisto, k čemur se bom nekoč vrnil,
utrujen od rezanja valov na tako drobne koščke,
da že verjameš, da iz vsakega zraste dlaka,
ki še malo poglobi razliko med dnevom in nočjo.
Da se bom vrnil, ne pomeni,
da sem tukaj že kdaj bil.
Kjer sem bil, nisem bil še nikoli:
v tej sobi, v katerikoli sobi,
na točki, kjer nebo postaja postane kaplja krvi
in se v njej brnenje nekih idej za zmeraj umiri,
sredi travnika, čez katerega živali stopajo
z umerjenim in usklajenim korakom.
Obrnem list in obrnem glavo,
ujamem odhajanje zadnjih idej,
ne v litanijah noči, ne v bazenih molka,
vznemirjenost prihranjena za kako drugo podvojitev.
Nobene ideje se ne da ujeti z rokami,
še tako drobne, kot se vtisne v pogled,
bežne kot leta in mehke kot smrt:
za nami ostane nekaj počasnega.
2
Mirna veja v pozni popoldanski svetlobi
v svojih nezrelih plodovih nosi poletje:
pogled nanjo v rahlem gibanju tja in nazaj
nosi upanje.
Gotovo je to zdaj potrebno,
da zvonjenje ne bi nenadoma padlo v travo
(mislimo, da mislimo travo,
ker se le redko zavemo ljubezni do nečesa,
kar nas postavi pred novo uganko).
Sploh ni težko: najprej mimo ušes
švigne vse, kar je bilo poplavljeno,
nato izgine vse tisto,
česar niti nismo pogrešali,
pa bi lahko, tam, kjer obstajajo besede
za tisto, na kar nismo nikoli pomislili.
In če bi, bi tudi srečo začutili kot
sigurnost koraka ob naslednji stopnici --
in je prepozno:
v spominu zmeraj nekaj cvrči,
kot z od mehurji mehurjev razjedena koža.
3
Vztrajam pri svojem, četudi vem,
da obstaja več prostorov, kot jih poznam,
kjer bi strah napolnjeval večino tistega,
kar je navadno skrito pod še tako krhko lupino.
Svetloba pada na zrelo steno
kot vonj skozi lase:
na koncu zadene ob nekaj, kar se razteza
čez tisto, česar ne moremo misliti:
tudi v vrsto nanizanih besed ne znamo prebrati.
In sploh -- če bi znal, komu bi povedal, kje sem?
Z nežnim prepričevanjem in
z zobmi se da spraskati kamne
in z ustnicami se da zapreti odprtine,
skozi katere uhaja čas:
tako si predstavljam, da sem tukaj.
4
Malo stvari ostane
kot vasi na vrhu hriba:
naveličane se predajo
božji sapi
in za sabo pustijo
svobodo norosti.
