Nedelja kot raztežaj zarje, ki si ga našla, ga podržala, majhnega in lesketavega, kot ureznina nečesa, kar nisva midve v presušeni postelji – bili sva vešči in najina krila so bila barve modrozelenih modric in še vedno sva bili zapacani z rdečo, kot temna vlažna glina, ki sva jo našli pod pomolom, bolestni vlažni občutek nama je lezel v usta kot med, s katerim so naju naši duhovniki mazilili, preden sva postali nesveti dekleti, tista tišina kot nepremična maternična tišina krsta, v časih, ko bi še lahko bili rešeni, ko so bila tvoja usta še vedno usta, sva se do slabosti nažirali praznih vrečk za sladkor in puščali zrnom, da so se na najinih jezikih topila v bolezen – to je bilo pred polnočnimi telefonskimi vilicami, preden je postala hiša majhna od tvojega venenja. Potepuške mačke so zakrožile okrog zadnjih vrat, se skušale pritihotapiti noter, zato sva okna prekrili s časopisi, da bi zunaj zadržali nekaj, česar nisva poznali, tvoji povoji so bili kot mala metulja krila v temi. To je bilo, še preden sem spoznala dekle v avtu v temi, in njen avto je bil poln ovitkov sladkorčkov – stari presušeni bomboni so se lesketali kot zlate ribice v temnem morju njenih zadnjih sedežev. Potem sva šli čez koruzno polje in rekla je Hotela sem zgolj biti sveta / nisem hotela biti takšna / pokvarjena, vsak psalm si je z markerjem napisala na stegno: Gnusoba / ne smeš ležati ne smeš ležati z istim, gladkost mrež koruznega polja, ki hrskajo pod najinimi stopali kot trupelca. Njeno ime sem si z njenimi ključi ujedkala v roko in se delala, da si ga nisem. Potem ko si odšla, sem nehala jesti sladkor in začela piti sol, zmešano z mlačno vodo, hišo sem napolnila s starim, postanim pecivom in pustila, da so glazure zgnile in splesnele.
Prevod: Jernej Županič
Sunday like a stretch of dawn you found, held it small and glistening like a slash of something not us in the dried up bed– we were the moths and our wings were that sort of blue-green bruise and the red was still staining us like the dark wet clay we found underneath the pier, the sick damp feeling spreading into our mouths like the honey our priests used to anoint us with before we became unholy girls, that silence like the still uterine quiet of baptism, back when we could still be saved, when your mouth was still a mouth we would get sick off empty sugar packets and let the grains dissolve into illness on our tongues– this was before the midnight telephone hooks, the house gone small with your withering. Feral cats started circling our back doors, trying to sneak in so we newspapered the windows to keep something we didn’t know out, your bandages like small butterfly wings in the dark. This was before I met a girl in a car at night and her car was filled with sugar wrappers– old dried up candies glinting like minnows in the dark ocean of her backseat. After, we walked through a cornfield and she said I just wanted to be holy/I didn’t want to be this way/wrong, she wrote each psalm on her thigh with Sharpie: An abomination/thou shall not lay shall not lay with your same, the slick of the cornfield’s skeins crunching under our feet like small bodies. I etched her name into my arm with her keys and pretended I didn’t. After you left, I stopped eating sugar and started drinking salt mixed with tepid water, filled the house with old stale pastries and let the frosting rot and mold.