Charles Simic

Koliko bergel. Zdaj še luč dneva
rabi eno, pa dim,
ko se dviga. In kolibe –
ena na stranko – s težavo
se premikajo v eni sami vrsti,
s hudičevim naporom, rečem …
Drevesa za njimi se spotikajo
in mravlje na svojih berglah-igračkah
in veter na bergli-duhu.
Nobenega miru ni tod okrog:
kruh s svojimi umetnimi udi,
punčke brez glav na invalidskih vozičkih
in moja mati, glej, glej, dva noža uporablja
za bergle, ko počepne, da bi se poscala.

Prevod: Tomaž Šalamun

Moj oče piše vse dneve in noči:
piše, ko spi, piše v krsti.
Mirno in prijetno je v naši hiši.
Videti je drobce prahu v sončni svetlobi.

Včasih se čez njegovo ramo
zazrem v vso to belino. Sneži,
kot pričakuješ. Kaplja črnila
zlahka zgine, kot stopinja.

Tudi sam bi se zgubil, a na zidu
je njegova senca kot ždeča sova.
Zvok njegovega peresa,
steklenica na mizi, potopljena v misli.

Ko se steklenica prazni,
postaja njegova velika –
večja od zemlje – temna roka
lunin čep.

Prevod: Tomaž Šalamun

Otrok se je tako umazal,
ko se je igral v pepelu,

da je, ko so ga klicali domov,
ko so kričali njegovo ime nad pepelom,

odgovorila ena sama
kepa pepela.

Mala kepa pepela, so rekli,
tu imaš za večerjo še eno kepo pepela,

da boš lahko zaspala
in zrasla v korenjaka.

Prevod: Tomaž Šalamun

Odraščal sem sklonjen
nad šahovnico.
Rad sem imel besedo končnica.

Vsi moji bratranci so bili videti zaskrbljeni.

Živeli smo v majhni hiši
blizu rimskega pokopališča.
Letala in tanki
so pretresali naše šipe.

Igrati me je naučil
neki upokojen profesor astronomije.

Moralo je biti leta 1944.

V garnituri, ki smo jo uporabljali,
je bila barva črnih figur
že skoraj odluščena.

Ni bilo več belega kralja,
treba ga je bilo nadomestiti.

Prevod: Tomaž Šalamun

Babice, ki zavijajo vratove
piščancem; stare nune
z imeni Tereza, Marianne,
ki vlečejo šolarje za ušesa;

zapleteni koraki žeparjev
na delu med množico radovednežev
na mestu nezgode; počasno prekladanje
evangelista z oglasno desko;

obotavljanje prezgodnje stranke,
ki zija skozi zamrežena okna
zastavljalnice; mahanje otročiča
na poti v šolo z zaprtimi očmi;

in stari zaljubljenci z licem ob licu
v plesni dvorani Union, kjer za ubožne
ob deževnih ponedeljkovih večerih prirejajo
loterijo v nekem večnem novembru.