Gábor Lanczkor

Veter piha s Sonca. In kot v čeber posajena trta, ki žge in kodra usihajoče liste,
sem utesnjen s koreninami v čebru. Zaprt polkrog: od deževnice zbrušena stopnišča, v apnenčeve luknjice se iz prahu zbirajo tla, višje valovi visoka trava v vrsti sedežev.
Včeraj sem videl palmo; spet je pihal veter s Sonca. Stal sem v senci ozkih uličic, medtem je palmino visoko krošnjo žgalo, bílo Sonce,
veter kot
najava poznejšega izbruha. 

To je bila moja hiša.
Sedemsto let je bila to moja hiša, sem rekel 300-tega, prihajajoč z Malte, na poti v Rim, ko smo pristali tu v Siracusi.
Veter je pihal s Sonca, a zdaj imam predavanje: potiskam otroški voziček po širokem srednjem kareju v apnenec vklesanega gledališkega avditorija sem in tja.

Jaz ne morem biti humanist. V mojih, v koščenem ovoju z lobanjskimi šivi zaprtih možganih hočejo relikvije stvariteljskega mita izbruhniti kot magma sveta (moji lasje in brada valujejo kot pramorje, rastejo in usihajo, površje zemlje poka in se ponovno zrašča z vulkani).
Trije smo sedeli v najetem fiatu iz Siracuse proti Augusti (z nemškim fantom in nemškim dekletom, bila sta brat in sestra, povabila sta me na Etno, pridružil sem se jima, namesto da bi si ogledal Caravaggievo Santo Lucio v Siracusi, pozneje smo si skupaj ogledali tudi sliko, a nismo mogli biti humanisti). V edinburškem hostlu sem prelistaval tamkajšnjo knjigo, sodeč po napisu pod sliko Cape Towna je Table Mountain prihajajočim angleškim pomorščakom nudila tako pristen prizor, kot izvesek njihove gostilne.

Sedel sem v pubu v londonskem Docklandsu pred mizno ploščo Table Mountain. Le kako bi lahko bil humanist. Jaz sem okruten. V mojih, v koščenem ovoju z lobanjskimi šivi zaprtih možganih, žalostne relikvije stvariteljskega mita.

Nebo je grmelo, a viharja ni bilo. Rimski vojaki so s tovornimi vozovi tovorili sol, režeči dacarji spomina pa so takoj pobrali svoj delež – dobrine deloma do tal porušenega mesta so na cesarski pojedini postale serija bogatih obrokov. Kot izbljuvani izjemni obroki taka je postala struktura ulic iz finih vlaken. Na smrt pijani dacar spomina si krepko dosoli z razsolom prepojen škrjančkov jezik. Moj jezik so izrezali. Samovoljni dacarji spomina so mi iztrgali jezik. Ga požrli. Izbljuvali.

Novembra lani sem se z vlakom odpeljal v Brighton pogledat Rokavski

preliv. Pozajtrkoval sem v boksu hitre prehrane za dve osebi, od koder se je že videla voda nad obokom z ravnimi ulicami razkosanega grebena. Potem sem se s pločevinko piva spustil do široke, strme obale, razpraskane

od bičanja valov oceana. Na komaj štirideset stopinjski brežini širine nogometnega igrišča kot oreh veliki kamni,

nekaj ljudi. Posušeno blato na mivki in spolzke, zelene vodne rastline v penah. Kamor bičanje valov ni več seglo, sem se usedel. Pozneje sem odšel po novo pivo.

Pihal je močan veter. Ko sem se že zelo tresel, sem odšel gor po širokih stopnicah in vstopil 

v gostilno. Pri pultu sem se pogovarjal z odsluženim vojakom. O Ootyju, doli v Indiji. In o papirnatih makih v nerjavečih prezračevalnih rešetkah

taksijev. Nato sem se vrnil na obalo in se ustavil v bučanju valov. Zgodaj se je stemnilo.

Opazoval sem kot noč temno nebo nad normandijsko obalo.

In voda je tako zelo vpila s svojimi sivimi penami, da sem, s celim telesom obrnjen proti njej, tudi jaz začel vpiti.

Razlivajoči se val je ulovil moji hlačnici. In naslednji tudi. Do gležnjev sem gazil v mivko počasi vpijajočo se peno.

Če hočem, jaz privlačim zemljo, ne pa obratno; nočem. Moja ramena privlačijo kodraste pramene – ruda se jih še ni dotaknila. Ravnino mojega okna zapolnjuje rob krošnje brezimnega tropskega drevesa, stojim pred njim na trdnem kamnitem podstavku (v osi, kot os lastne gravitacije). Drevo korenini na nebu, listje pometa prah na vrhu njegove krošnje, če se veter zavrtinči in dvigne prah v njem.
– napišem s kredo na steno sobe, medtem mi iz zadnjega žepa pade na strop iz roga narejen žepni nož.