John Burnside

Kot jaz se včasih prebudiš
prezgodaj, še v temi,
misleč, da si vozila dolge milje
po notrišnji deželi,

čuteč še vedno okrog sebe
bežeča drevesa in zatete vodne ptice,
poletnjeno govedo,
nihajoče v tvojih žarometih.

Včasih za več dni obvisiš
na kaki besedi,
na eni sami neoskrunjeni kaplji
zvoka; več dni

trepeta, za um tekoča,
in pade:
gola denotacija,
ki temni v povratnem toku jezika.

Različne besede so bile za prah:
ena za pudrast senčni
sloj na okenskih policah zaprtega
prostora,

in ena za za ped debelo
plast smukca in vlaken
pod posteljo,

a nobene, ki bi opisala živost
deževno temnih kožuha in mesa, ki sta oblikovala in polnila
truplo lisice zraven ceste,

in nobene za prisotnost, ki bo še prišla,
ko bosta sonce in veter zaigrala na kosti,
zarezala proti osnovam forme:
spleteni hrbtenici, stalnemu režanju lovke.

Gozd, v katerem sem bil
v tistih nedeljskih popoldnevih celo večnost:

nalašč izgubljen, iščoč sloko
podlasico v travi,

zaustavljen sredi koraka, kot se človek ustavi,
da bi slišal odmev. Bil v hladu

poletja, prestopil črto,
kjer se je sonce ujelo v koprive,

hotel sem rožnatozobo
ubijalko, nonšalantno

strokovnjakinjo, plemenski spomin tiste,
ki smukne v kokošjo ogrado uma

in se trudi z bleščečim besom, podobnim mojemu, dokopati
do nespametnosti pogubljenih.