Ramunė Brundzaitė

mama, kaj se je zgodilo
sprašujem in sprašujem najbrž že odrasla

redkokdaj se še moram povzpeti na stolček, da bi
kaj dosegla

zdaj segam po drugih stvareh,
po visoki izobrazbi na primer,
še vedno se želim z nečim pohvaliti pred straši
in da bi sorodniki spravljiveje gledali name: ta ima
vendar diplomo

mama, kaj se je zgodilo
vse od otroštva naprej, je rekla, sem se kakor
obsedena
trudila izvedeti, kaj se zgodi, ko se dvigneš v višave

še vedno si praskam kolena
še vedno zatavam na poti
in kot v otroštvu zbiram modrice

moji prsti so umazani od črnila

ves čas samo piše – le kdo bi ji zameril, saj ima
diplomo
moji starši se z ničimer
ne morejo pohvaliti pred sorodniki

mama, kaj se je zgodilo
ne vem, zakaj sem si tako kot fantki želela postati
astronavt,
in ne frizerka

potem se je začelo: uhani, plezanje skozi okno,
pobeg od doma, prijatelji, pivo – kakor da bi z
nogo stopila na mesec
in malce pozneje: pesmi o mesečini in
iskanje vznesenih trenutkov, kakor bi rekel pesnik
Mačernis

ne, nisem dosegla vratolomnih višav akrobatskih
pilotov

in se še vedno
zelo bojim
višine

Literatura ne prikazuje žensk, ki si brijejo noge.
(iz predavanja o literarni teoriji)

I. britvica

psiček liže ženski meča,
z ostrimi zobki grize
s travo obraslo kost
na drugi strani
kože

ostane rdeča sled
maček spi pod njeno pazduho,
včasih jo pocuka za lase
ženska, ovita v najlon, peno,
frotirne brisače in kraljestvo senc
slika portret nekoga, ki ji je malce podoben
(stekleničke z barvami se medtem tiho praznijo)
kopalnica žensko spremeni,
ura zakuka,

ogledalo pokima
– zdaj lahko greš.
ko se ženska vrne domov
si spere slan znoj,
zbriše senčila z oči,
odstrani sijaj ustnic,
v najsamotnejši sobi
spusti vodo in telo, ki je bilo ves dan na paši,
psa in mačka
smukati travo

njegove ustnice me spominjajo
na neoluščeno sončnično seme,
njihov okus je enako
slan, malce grenak,
podobne so tudi razprtim školjčnim lupinam

medtem ko moj jezik boža njegovo uho,
se spomnim van Gogha in razmišljam,
kaj bi se zgodilo,
kaj, če bi mu ga odgriznila

nočem mu vrniti telesa
pustila mu bom nekaj drobiža rumenih cvetnih listov
in črnih semen

le kaj bi vzklilo, če bi posejala njegove ustnice?

Premajhno je za skrivanje to mesto
vseeno tu boš srečal tiste
ki najbolj si jih že pogrešal – – –
ki videti jih za nobeno ceno nočeš

Nakupovalni centri so jih vedno polni,
tako veliki so, brezimni,
vseeno se mogoče skriti je prav tam za škatlo praška
(pobeliš z njim lahko si svojo dušo)

Najbolje skriti se je na čim bolj očitno mesto,
zato se k ubesedenim ljudem
in popredmetenim besedam zleknem
prav tja, kjer boste me najlaže našli,
saj tam imam ime, priimek, matično številko,
pa tudi nekaj teže na številčnici prelepi,
skodelo trpke kave, nekaj cigaret,
ki z brati si v samoti jih delimo,
da krožijo med nami kakor zvitki trave

– nič hudega, rečem, nič hudega
ta pomlad je tako noro zelena,
tako močno cveti, da tudi v moji maternici
ozeleni plevel in kakor na drevju
poženejo popki
tako jasne so zvezde v operacijski sobi
le eno željo imam, ko padam
v močvirnato praznino zavesti – – –
in ko nenadoma spet vdihnem zrak
še zadnja podoba, preden odprem
oči – cvetoč mandelj na našem vrtu

– kako se počutite?
– sanjala sem pomlad, odgovorim
še vedno zavita v niti narkoze
in vzpenjavke drenažnih cevi, iz infuzije
kaplja moja duša nazaj v telo
– nič hudega, rečem, nič hudega
le izrezana maternica me še vedno boli
le ostreje se širi življenje za oknom
in ura glasneje tiktaka