Gredo naprej. Puščava pa jih spremlja.
- Gregor Strniša, Zvezde
IV.
ne verjemi razgibanosti pokrajine
ki se razpira pred tabo kakor rana
zadana od neznane roke
najprej se spomni svoje skotitve
in tistih melišč preko katerih
si priblodil s svojo čredo v tu in zdaj
med nerazločljivim plimovanjem
pripeke in hladu
je mineval tvoj krogotočni lov
za ugrizom požirkom in samičjim telesom
toda občasno so se tudi tvojim čekanom
izmuznili krhki tilniki
in ti pustili le nerazumljive vijuge
in večkrat je kak tvoj brat končal v želodcu
česa še bolj neukrotljivega
ali pa ga je zabodel njegov lastni izdih
in zmeraj bolj pogosto se je dogodilo
da je tista ki je ponoči obležala ob tebi
le jutro kasneje izrenčala vate svojo tujost
tako si se nekega soparnega popoldneva
ves zmeden in zlizan od žeje zbudil
kakor v predsmrtnih mukah
si stiskal prazno pest svoje mrtvoudne desnice
tvoji prsti tvoji členki tvoji sklepi vse
je bilo negibno voščeno
in ko je še tvoj lastni krik
dezertiral v objem nejasnega mrmranja
si v strahu odskočil in stekel
tvoje capljavo cepetanje
je spodvilo izpod tebe
razbrazdano lice prepišne dežele
in te z dvoumno vabo prisojnega obzorja
gonilo še globlje v njen golt
toda žeja je bila zvesta zalezovalka
z vsako pretečeno pedjo je postajala čedalje bolj otipljiva
nato
je v nedoumljivem trenutku
skrivila robove prašnatih prostranstev
in jih ponudila tvojim ustnicam
kakor poln vrč
s tvojim obnemoglim korakom
te je zaskočila te izstradala
z zelenjem in njegovimi plodovi te oslepila
s krošnjami in razgledom ki ga dajejo
še sedaj ne veš zagotovo
kdaj te je čreda ponovno obstopila
niti tega ne
če je med tabo in njenim občestvom
preskočila klica žeje ali žlobudranja
vse kar se ti zdi gotovo
in zato nič bolj razumljivo
je siva usedlina ki jo otiraš s podplatov vsakič
preden stopiš čez prag svojega domovanja
ker že slutiš človečnjak
da boš nekoč na svoji poti
iz prahu v prah
spet začutil zablodelo zrno
grušča v čevljih
in se spotaknil ob jezik
